Polmaraton ali po domače “polovička“ v tekaškem svetu predstavlja razdaljo 21,0975 km, ki jo pretečeš naenkrat.
Za marsikoga je to mejnik, za katerega je potrebno vložiti ogromno truda, za nekatere celo enkraten izziv, ki ga želi odkljukati vsaj enkrat v življenju. Razdalja je ravno prav dolga in hkrati dovolj dostopna, da jo z ustreznim pristopom lahko doseže vsak rekreativec.
Kako pa sem jaz sploh prišel na idejo, da pretečem 52 polmaratonov v letu, pa ti zaupam nižje.
Zakaj 52 polmaratonov?
Hja, ideja o tem je prišla na zanimiv način. Decembra 2024 sem imel krizno obdobje, ko sem se komaj spravil zavezati čevlje in se spraviti ven.
S tekom sem tisto leto močno pretiraval in sem se posledično preobremenil, teči pa sem šel le še na silo.
Treningov je bilo preveč in telesu praktično nisem dopušča lčasa za počitek.
Namesto nenehnega zasledovanja po izboljšanju časa sem se raje odločil zadati izziv, ki bo od mene zahteval disciplino in vztrajnost ter mi dajal razlog, da s tekom vztrajam ne glede na počutje, vreme ali ostale življenske dejavnike.
Ker sem zadnje 3 mesece praktično že tekel en polmaraton na teden sem se odločil, da bom naslednje leto to počel konstantno tekom leta.
Vzamem telefon in pogledam koliko tednov je v letu 2025. “52 tednov” si mislim in pridem na idejo:
“Če vsak teden odtečem eno polovičko, jih bo to v celem letu 52. Nora cifra, večina ljudi ne preteče enega, kaj šeče 52 v enem letu”.
“V tednu je 168 ur, od teh 168 ur bom pa ja lahko 2 uri posvetil temu”.
Vedel sem, da z lahkoto pretečem takšno razdaljo, a to početi konstantno tekom celega leta, 52 tednov zahteva malce več.
Notranji glas se je takoj oglasil z dvomi in vprašanji:
“kaj če se poškodujem?, kaj če zbolim?, kako bom po vročini in mrazu?, kaj pa če res ne bom mogel tisti teden?, bom imel vsak teden čas? ”
Vedel sem, da še zdaleč ne bo preprosto.
Misel na pot, ki me čaka, kako me bo preoblikovala ter kako sem bom po vsem tem počutil in želja, da dokažem sebi česa sem zmožen, pa so bili glasnejši od notranjih dvomov.
Zanimivi podatki
Za lažjo predstavo obsežnosti izziva, sem povzel nekaj zanimivih številk:
Iskanje ritma in vzpostavljanje rutine
3. januarja 2025 sem se odločil, da odtečem 21,1km in tako začnem z izzivom. Prvi kvadratek – obkljukan, le še 51 to-go.
Januarja sem še iskal ritem in prostor, kako to redno umestiti v tedensko rutino. En teden sem šel v petek, drugega v sredo in spet naslednjega v torek.
S februarjem sem se odločil, da bo ponedeljek tisti dan, ko bom odtekel “ta dougo”.
Sigurno si je zdaj kdo mislil “zakaj si določit točen dan, če je poanta vsega da je 1x tedensko to, da si fleksibilen? “.
Že res, ampak jaz sem na stvar gledal z vidika, “če v ponedeljek naredim najtežji trening oz. stvar, potem teden začneš z momentumom in je preostanek definitivno lažji.”
Muhasta spomlad, vročina in tek ob 03:00h
Spomladansko obdobje je pričakovano prineslo nepredvidljivo vreme.
Začel si lahko v kratkih oblačilih pa te je nato že po nekaj kilometrih dodobra prepihalo in zmočilo, pred sabo pa imaš še 15 kilometrov. V takšnih situacijah se začneš pregovarjati sam s sabo.
Vse izgovore imaš, da se obrneš in greš nazaj domov, pod tuš in toplo odejo. Moker sem do gat, nadležno piha, čevlje in stopala imam namočena in tako dalje.
Na ponedeljke, ko sem tekel polmaratone, sem o tem razmišljal in vizualiziral že tekom prejšnjih dni, gledal vremenske napovedi in si izbiral čas, ko bom tekel.
Ravno zato si ne bi oprostil, če bi se nekje na pol poti obrnil ali odnehal.
Kako bi se pogledal v ogledalo in ob tem imel v mislih, da me tedenska polovička še vedno čaka?
Ko gledam podatke za nazaj mi je zanimivo, da sem se tudi poleti, vse do druge polovice avgusta, na tek odpravljal ob 15. In 16. uri, ko so bile temperature okoli 30 stopinj. Verjetno je bilo poletje manj vroče ali pa sem le na strani tistih malo “posebnih”.
V drugi polovici avgusta sem se nato prav zaradi vročine odločil, da bo potrebno premakniti čas.
Gledam svoj takrat polno nabit urnik in pridem do ugotovitve, da bi lahko začel teči ob 03:00 uri, se v miru stuširal in zajtrkoval ter se odpravil dopoldansko službo in tako popoldne pridobil na času.
Od tega trenutka naprej je to postalo moja jutranja rutina. To sem vzel kot čas zase, za razmislek in zbistritev misli pred vstopom v nov delovni teden.
Mraz in spoznavanje tekaške steze
Letošnje leto sem še posebej občutljiv na mraz in stalno premražen, zato so mrzla jesenska jutra pomenila, da sem se moral večslojno obleči, imeti s seboj tudi trojne rokavice in si pol poti nenehno segrevati okončine.
Kot nalašč pa se je v tem času lokalni fitnes pričel odpirati že ob 05:00.
To je zame pomenilo, da kljub vsemu lahko odtečem 21,1km še pred službo in imam ponedeljek bolj na “easy”. Vedel sem da to sicer pomeni cca. 12 ur teka na tekaški stezi, preden bo izziv opravljen.
To sem sprejel kot dodaten trening možganov, psihe in volje.
22. decembra sem tako zjutraj okoli 06:30 ure odšteval še zadnje kilometre, ki so me ločile od zaključka letošnjega izziva.
Od prvega kilometra sem razmišljal o tem, kaj bom počel naslednje leto, če zdaj to zaključim?
Ponedeljkovi jutranji polmaratoni so postali že rutina in predvsem del moje identitete. Ljudje v moji okolici, prijatelji, (ne)znanci, sodelavci in obiskovalci mestnega fitnesa so me imeli za “tistega, ki teče 21,1km zgodej zjutrej”.
Ne morem kar nehati s tem, ker kdo pa potem sem jaz, sem si mislil pri sebi.
Odločen sem bil, da s tem nadaljujem še v letu 2026 in vidim, koliko časa mi bo to uspelo ohranjati v bodoče.
Ker sem tako vedel, da se moj izziv s tem pravzaprav še ne zaključi, nisem imel nikakršnih posebnih občutkov, ko je steza pokazala zadnjih 21,1km v letošnjem letu.
Počasi se daleč pride
Izmed 52 polmaratonov je večina takšnih, ki sem se jih stežka lotil in odtekel. Veliko je tudi takšnih v katerih sem užival in se dejansko sprostil in napolnil z energijo.
Rad sem se zamotil s poslušanjem raznih podcastov, preposlušal tudi nekaj knjig in se naposlušal glasbe, ki mi je dajala ritem in v meni zbujala spomine.
Dosti dni pa sem se odpravil zbistriti misli brez slušalk in si tako vzel 2 uri časa za samorefleksijo.
Zanimivo, do koliko ugotovitev, rešitev in zanimivih idej lahko pride človek, ko je sam s svojimi mislimi.
Kaj me je 52 polmaratonov naučilo?
Ko pogledam za nazaj, 52 polmaratonov zame prikazuje, kako se lahko odnos do teka spremeni, ko nehaš stalno loviti rezultate, se obremenjevati s tempom, ko ne treniraš vsak dan in raje gradiš proces in v njem uživaš.
Ugotovil sem, da telo zmore ogromno več, kot nam pravijo naše misli.
Biti konstanten namesto iti v ekstreme pa na dolgi rok prinese tudi boljše rezultate, a zahteva veliko mero discipline – ker motivacija ne bo vedno tu, žal.
Pomembna je odločitev, da greš, tudi ko se ti najmanj da in imaš vse možne izgovore. Občutek, ki ga imaš po takšnem treningu, šteje trojne točke – verjemi.
Zaradi izziva imam sedaj tudi enostavnejši pristop k treningom in prehrani.
Tečem 4-5x tedensko po občutku in poslušam svoje telo. 2x tedensko pa vključim trening za moč in nekaj sobnega kolesa za spremembo.
Dobra stvar je, da se zaradi večje aktivnosti pri prehrani tako ne rabim “šparati”.
52 polmaratonov v tekaškem svetu ne spada med ekstremistični vrh, a je zagotovo nekaj, kar je oz. bo dosegel majhen odstotek vseh tekačev.
Lahko pa služi kot dober opomnik, da so največje spremembe pogosto sestavljene iz majhnih, ponavljajočih se dejanj in odločitev. In sicer tistih, ki jih nihče ne vidi.
Celoten izziv in tedenske teke, skupaj z vsemi podatki in “dokazi” pa si lahko ogledaš na mojem Instagram profilu @nik.alibasic13 in na Stravi @nik.alibasic.