Včasih te življenje preseneti s povabilom, ki ga ne pričakuješ. Meni ga je dal sosed – tekaški veteran, ko mi je nekega avgustovskega dne mimogrede rekel: »Čez mesc’ dni je ultramaraton 72km, Celje–Logarska. Prjav’ se.« Najprej se mu nasmejim in odvrnem, da je to nora ideja.
Naslednji dan pa sem bil že prijavljen. Vedel sem, da moram ta ultramaraton sprejeti in si dokazati, česa sem zmožen.
Priprave na ultramaraton 72km
Časa za neke večje, strukturirane priprave ni bilo. Ultramaraton je bil že čez mesec dni, jaz pa sem imel eno prednost: bazo. Tekel sem 200–240 kilometrov na mesec, zato sem vedel, da bo teh 72 km predvsem psihična preizkušnja. Moje priprave so torej vključevale ogled trase, vmesnih postojank, načrtovanje strategije in predvsem vizualizacijo.
Živci, trema in vznemirjenje pred startom
Telo je bilo spočito in pripravljeno, glava pa je bila zgodba zase. V mislih sem celoten ultramaraton in teh 72km pretekel že vsaj 20-krat. Razmišljal sem o tempu, postojankah, prehrani in morebitnih krizah, ki me čakajo. Najbolj pa me je zanimalo, kako bom zapolnil teh cca. 8 ur teka. Spakiral sem gele, hrano, opremo ter se odpravil V Celje. Seveda se nisem pozabil ustaviti v restavraciji, da napolnim še zadnje rezerve glikogena. Prespal sem v bližini starta, da sem se zjutraj lahko v miru pripravil in vsaj približno naspal.
Budilka ob 03:00
Ob 03:00 me že na pol budnega zbudi budilka in mi da vedeti, da je pred mano dan D. Poln vznemirjenja vstanem, pojem ovsene kosmiče, preverim vreme, se oblečem v preverjeno opremo in naredim zadnji pregled vsega potrebnega. Nato se odpravim proti štartu. Ko prideš in opazuješ druge tekače je prav zanimivo: Vsak deluje miren in sproščen kljub temu, da ve, kaj ga čaka naslednjih nekaj ur. Pri vsakemu je čutitispoštovanje do tega, kar sledi.
3, 2, 1 … Start
Ob 06:00 smo krenili proti Logarski dolini. Mirno jutro, gosta megla in tek ob Savinjki so bili dober napovednik dneva. Prvih 15 kilometrov je minilo v lahkotnem tempu in sproščenem vzdušju. Z drugimi tekači smo si izmenjali zanimive zgodbe. Vsak je imel edinstveno, a vsi smo bili tu z enim ciljem: dokazati sebi, česa smo sposobni.
Pojav prvih težav
Narava je bila neverjetna, kilometri so bežali, jaz pa sem užival – vse do 38. kilometra. Takrat je telo začelo prebavljati vse gele, dodatke in hrano s postojank. Postalo mi je jasno, da bo današnja tekma imela dodatno komponento: prebavni boj. Na srečo je bila blizu okrepčevalnica, kjer sem rešil situacijo in vzel papir “za vsak slučaj”. Še dobro, ker sem ga potreboval že nekaj kilometrov kasneje… in potem spet.
Najtežjih zadnjih 22km
Ko se približuješ cilju in začneš teči skozi dolino, dobiš povsem novo energijo. Ujet v objem narave sem končno ponovno našel svoj ritem. Vse dokler ni prišel drugi val prebavnih težav. Čakalo me je najtežjih 22 kilometrov v mojem življenju. Postojanke “ob cesti” so bile na vsake 2 km. Vsakič, ko sem mislil, da je sedaj okej, je telo temu kontriralo. Najhuje je bilo nenehno prekinjanje ritma. V teh momentih (in še do danes) sem bil najbolj hvaležen prijatelju, ki me je spremljal na kolesu in mi vse skupaj olajšal.
8 ur in 37 minut neprecenljive izkušnje
Zadnje nekaj kilometrov sem tekel na avtopilotu s fokusom le na ciljno črto. Misli so švigale sem ter tja in povzemale dogodke in občutke zadnjih 8 ur ter nestrpno čakale na masažno mizo, ki me je v cilju čakala. Ko sem pritekel v cilj po 8 urah in 41 minutah, sem začutil olajšanje, ponos in neverjetno hvaležnost za izkušnjo.
V prvem šotoru sem vzel hladno pivo in ga spil hitreje kot Bolt preteče 100 metrov. Usedel sem se na travo, pogledal medaljo in začel procesirati, kaj mi je uspelo. Ob pogledu na rezultate sem uvidel, da sem bil najlmaljši udeleženec, ki je letos pretekel ultramaraton 72km in povrh tega tudi edini v starostni skupini do 29 let!. Tisto, kar mi nihče ne more vzeti in na kar sem resnično ponosen je, da sem sam sebi uspel dokazati, da je prav vse možno, če si tega le dovolj močno želiš.
